EU birokracija in slovenski organi so zapovedali, da vam moramo povedati, da morate vedeti, da na naši spletni strani uporabljamo piškotke! Ja, imamo jih, pa tudi napolitanke in tiramisu. Lahko pa pridete tudi k nam na toplo mleko in Domačico ali pa mamin štrudl.

Če ostanete na naši strani, pomeni, da ste obveščeni in se s tem strinjate (če ne, pa si pojdite po piškotke drugam, v trgovino recimo).

Mimogrede, lačni otroci v Afriki nimajo piškotkov!!!!

Ugrizni in nadaljuj...


Mclaren Technology Centre,
Chertsey Road,
Woking, Surrey GU21 4YH
Velika Britanija
www.mclaren.com

Dirkalnik: MCL-32 Motor: Honda 1.6 V6 Turbo


14
Fernando
Alonso
22
Jenson
Button

Direktor: Eric Boullier
Športni direktor:
Tehnični direktor: Tim Goss, Peter Prodromou
Glavni dizajner: Neil Oatley

Konstruktorski naslovi: 8
Dirkaški naslovi: 12
Število dirk: 767

Zmage: 182
Prva zmaga: VN Belgije 1968 (Bruce McLaren)
Zadnja zmaga: VN Singapurja 2009 (Lewis Hamilton)
Število točk: 3836

Pole positioni: 155
Prvi pole: VN Kanade 1972 (Peter Revson)
Zadnji pole: VN Abu Dabija 2009 (Lewis Hamilton)
Najhitrejši krogi: 152


McLaren je moštvo z dolgo in bogato zgodovino. Nekoč je bilo v formuli ena veliko garažistov, kot je Enzo Ferrari malce zaničevalno imenoval konkurenco z Otoka, in McLaren je bil eden izmed njih. Danes, ko že dolgo ni več ne Enza in ne Brucea McLarna, se zgodba nadaljuje. številna angleška moštva, ki so krojila vrh v šestdesetih in sedemdesetih letih, so ugasnila, McLaren je ostal in je še vedno trn v peti tako Ferrariju kot ostalim, ki so prišli kasneje.

Začetki

Bruce Leslie McLaren se je rodil 30. avgusta 1937 v Aucklandu (Nova Zelandija) in je odraščal v družini, ki je živela za dirkanje. Kot otrok je sanjal, da bo dirkal z motorjem, tako kot oče, vendar ga je pri devetih letih prizadela redka Perthesova bolezen. Zaradi oslabelih kolkov dve leti ni mogel hoditi in tudi sicer je močno in trajno oslabel. Ta čas je preživel na podeželju v Takapuni, ločeno od družine, ki ga je prišla obiskovat le ob vikendih. Leta 1949 je s pomočjo bergel le shodil in se vrnil v mesto k mami in očetu ter sestrama Pat in Jan. Najprej se je vpisal v dopisno šolo, leta 1951 pa še na tehnično fakulteto v Seddonu, kjer je obiskoval inženirsko smer. Njegov oče se je medtem navdušil za avtomobilsko dirkanje in nekega dne je domov pripeljal rdečega Austin Ulsterja, s katerim se je začela dirkaška kariera Brucea McLarna. Pri petnajstih letih je položil vozniški izpit in že takoj se je začel udeleževati lokalnih dirk.

Prvič je bil opažen na dirki v Ardmoru, kjer je nastopil z očetovim Austinom Healeyjem, lepo je napredoval in leta 1957 je začel dirkati z močnejšimi Cooper-Climaxi. Tam ga je opazil njegov že slavni rojak in kasnejši dirkaški boter Jack Brabham, ki ga je poslal v Evropo, najprej v formulo 2. Petnajstega marca 1958 je skupaj s prijateljem in mehanikom Colinom Beanlandom odletel v meko avtomobilskega dirkanja, v Veliko Britanijo, kjer se je začelo novo poglavje v njegovem življenju. še naprej je dirkal za Johna Cooperja, v teh letih pa je spoznal tudi Patricio, s katero se je leta 1961 poročil. Takrat je bil že dirkač formule ena.

Po dobrih nastopih v formuli 2, ga je Cooper leta 1959 povabil v prvo ligo, v formulo ena, njegov moštveni kolega pa ni bil nihče drug kot dirkaški mentor in boter Jack Brabham.  Že v prvi sezoni je McLaren zmagal na premierni dirki za VN ZDA v Sebringu, v skupnem seštevku pa je končal na šestem mestu, medtem ko je Brabham osvojil naslov. Naslednje leto je bilo za McLarna že boljše, začel je z zmago na VN Argentine, vendar se Brabham v nadaljevanju sezoni ni pustil presenetiti. V formuli ena so se nato spremenila pravila in Cooper v sezoni 1961 ni bil več konkurenčen, McLaren pa je v internem dvoboju prvič premagal Brabhama in končal na sedmem mestu. Brabham je nato šel svojo pot, McLaren pa je ostal prvi voznik moštva, vendar so bila naslednja leta v znamenju Lotusa in BRM-a. McLaren je slavil še v Monaku 1962, pri Cooperju je ostal do leta 1965, vendar brez večjega uspeha. Jezilo ga je, ker kot inženir ni bil vključen v razvoj dirkalnika, bil je vse bolj nezadovoljen in potem se je zgodilo.

Konec leta 1963 je ustanovil moštvo Bruce McLaren Motor Racing, s katerim je prvič nastopil na dirki za pokal Tasmanije. še vedno je dirkal s predelanimi Cooperji T70, prvi pravi McLaren pa je bil M1. Imel je Oldsmobilov motor, izdelalo ga je podjetje Trojan, sicer pa je bil to športni avtomobil za serijo CanAm. V formuli ena je Bruce McLaren še vedno dirkal za Cooper, njegovo moštvo pa se je medtem širilo in raslo. Leta 1965 je zaposlil dizajnerja Robina Herda, ki je skonstruiral prvi McLarnov enosedežnik, ki pa je bil le testni dirkalnik gumarja Firestone. Izdelan je bil iz kompozita Mallite (kombinacija lesa in aluminija), ki ga je takrat uporabljala letalska industrija, poganjal pa ga je Oldsmobilov osemvaljnik. Kasneje so ga še nekoliko dodelali in leta 1966 je moštvo McLaren s prvim voznikom Bruceom McLarnom prvič nastopilo v formuli ena. Drugi dirkač je bil prav tako Novozelandec, Chris Amon, moštvo pa je v premierni sezoni osvojilo vsega tri točke. Veliko več uspeha sta Mclaren in Amon imela na sloviti dirki za 24 ur Le Mansa, kjer sta nastopila s Fordom GT40 in zmagala.

Moštvo McLaren je še naprej nastopalo tudi v seriji CanAm, kjer sta Bruce in Denny Hulme leta 1966 z dirkalnikom M6A zmagala na prvih petih dirkah in v skupnem seštevku zasedla prvi dve mesti. V formuli ena pa tudi leta 1967 ni bilo uspehov, Mclaren nikakor ni našel pravih motorjev, nato pa so prišli sloviti Cosworthovi osemvaljniki DFV. Robin Herd je za leto 1968 izdelal dirkalnik M7 in z njim se je McLaren izstrelil med velika imena. Prva zmaga je prišla na veliki nagradi Belgije v Spa-Francorchampsu, osvojil jo je prav Bruce McLaren in to je bila tudi njegova prva in zadnja zmaga z njegovim moštvom v formuli ena. Istega leta je dvakrat zmagal še Hulme, ki je v skupnem seštevku končal na tretjem mestu, Bruce je bil peti. V seriji CanAm McLaren še naprej ni imel konkurence.

 

Dirkalnik M7 je bil aktualen tudi leta 1969, vendar v predelanih izvedbah. Najprej so dirkali z M7B, večji del sezone pa z M7C. Hulme je priboril eno zmago, Bruce McLaren pa je v skupnem seštevku končal na tretjem mestu. Tega leta je McLaren izdelal še dirkalnik s pogonom na vsa štiri kolesa M9A, s katerim je Derek Bell nastopil na VN Velike Britanije – odstopil je zaradi okvare na vzmetenju - M10A pa je bil dirkalnik za formulo 5000. Leta 1970 je moštvo nameravalo nastopiti z M15 v ameriškem prvenstvu Indycar, M14A je bil namenjen za formulo ena, predelani M10 za formulo 5000 in predelani M8 za CanAm. Prav slednji je bil za Brucea usoden. Junija je z njim testiral v Goodwoodu, zaradi tehnične okvare ga je odneslo s steze, trčenje pa je bilo zanj usodno. šele 32 let je bil star, za sabo je pustil hčerko Amando in moštvo, ki še danes kroji vrh formule ena. Ne dolgo za tem, je pri testiranju dirkalnika za Indycar nesrečo doživel tudi Hulme, ki pa jo je odnesel »le« z opeklinami.

Sedemdeseta

Brucea ni bilo več, moštvo pa je prevzel Teddy Mayer. Inženir Frank Coppuck je skonstruiral dirkalnik M16 za Indycar, Ralph Bellamy se je podpisal pod dirkalnik M19 za formulo ena in tudi CanAmu ter formuli 5000 se Mclaren ni odpovedal. Hulme je osvojil CanAm, John Cannon je slavil v F5000, v dveh najpomembnejših prvenstvih pa je McLaren v letih 1970 in 1971 ostal brez zmage. šele leta 1972 je spet posijalo sonce, Hulme je zmagal na VN Južne Afrike, skupaj s Petrom Revsonom je dominiral tudi v CanAmu, medtem ko je David Hobbs osvojil naslov v F5000. V Indycaru je s predelanim dirkalnikom M16 zmagoval Mark Donohue, sicer pa je McLaren tega leta nastopal tudi v formuli 2, kjer je za njih dirkal kasnejši svetovni prvak formule ena Jody Scheckter.

Z dirkalnikom M23, ki ga je skonstruiral Gordon Coppuck, se je McLaren leta 1973 dokončno vrnil na zmagovalne stopničke v formuli ena. Hulme je zmagal na švedskem, Revson pa v Veliki Britaniji in Kanadi. Vse bližje je bil prvi naslov. Tudi v Indycaru so se nadaljevali uspehi, Donohue je zmagal na 500 milj Indianapolisa, se je pa zato končala prevlada McLarna v seriji CanAm. Sezona 1974 je v McLarnovi zgodovini zapisana z zlatimi črkami.

Moštvo formule ena je bilo takrat razdeljeno na dva dela, za McLaren F1 Marboro Texaco sta dirkala Emerson Fittipaldi in Hulme, šef je bil Teddy Mayer, za Yardley McLaren, ki ga je vodil Phil Kerr, pa je najprej dirkal Mike Hailwood, kasneje ga je zaradi poškodbe zamenjal Hobbs, nato pa še Jochen Mass. Vse oči pa so bile uprte v Fittipaldija in Hulmeja, ki sta moštvu priborila štiri zmage, prvi konstruktorski naslov in prvi naslov med dirkači (Fittipaldi) v formuli ena. Onstran luže je McCluskey priboril še USAC naslov. Hulme, ki je za McLaren dirkal kar sedem let, se je nato upokojil, zamenjal pa ga je Mass. Fittipaldi se je leta 1975 spet boril za naslov, vendar dve zmagi v boju z Nikijem Laudo in hitrejšim Ferrarijem nista bili dovolj, Mass pa je slavil le na VN španije. Fitipaldi se je po koncu leta poslovil in se pridružil bratu v novoustanovljenem moštvu Copersucar, k McLarnu pa je prišel James Hunt, ki je leta 1976 s predelanim dirkalnikom M23 Mclarnu priboril drugi naslov med dirkači; v konstruktorskem prvenstvu je bil močnejši Ferrari. Istega leta je Johnny Rutherford z Mclarnom zmagal na 500 milj Indianapolisa.

Hunt je bil v igri za naslov tudi leta 1977, še vedno s predelanim dirkalnikom M23, Tom Sneva je slavil v ZDA, nato pa je sledila triletna kriza brez zmage v formuli ena. V ZDA je še šlo, a le do konca leta 1979, ko so se pri McLarnu odločili, da se bodo posvetili le formuli ena.  

OSEMDESETA

Leta 1980 je McLaren še naprej stagniral, zgodila pa se je pomembna prelomnica v zgodovini moštva. Septembra je na željo Marlbora v moštvo prišel Ron Dennis, ki je pred tem sodeloval v formuli 2, pri McLarnu pa je takoj prevzel vlogo upravnega direktorja. Na čelu moštva je bil še vedno Teddy Mayer, na mesto tehničnega direktorja je prišel John Barnard, medtem ko je Gordon Coppuck odšel k Marchu. Barnard je za sezono 1981 skonstruiral MP4/1, prvi dirkalnik formule ena s šasijo iz karbonskih vlaken. John Watson je z njim slavil na VN Velike Britanije in McLaren se je počasi začel vračati med žive, za sezono 1982 pa je Dennis v moštvo zvabil še upokojenega Nikija Laudo, ki je zamenjal de Cesarisa. Avstrijcu je povratek le delno uspel, dosegel je dve zmagi, prav toliko kot Watson, ki pa je zbral več točk in končal na drugem mestu, enako kot McLaren v konstruktorskem prvenstvu. Po koncu leta sta moštvo zapustila dva vodilna moža, direktor podjetja Tyler Alexander in šef moštva Teddy Mayer, tako da je vodilni stolček dokončno prevzel Ron Dennis.

Sezono 1983 je moštvo začelo s Fordovimi motorji, Watson je zmagal v Long Beachu, jeseni pa so začeli dirkati s Porschejevimi turbo motorji, ki pa so se precej kvarili. Watsona je nato zamenjal Prost, Barnard je skonstruiral dirkalnik MP4/2 in sezona 1984 je bila za McLaren popoln uspeh. Prost in Lauda sta skupaj nanizala kar dvanajst zmag, interni dvoboj pa je dobil Avstrijec in to za vsega pol točke (v Monaku so zaradi prekinjene dirke delili polovične točke). To je bila do takrat sploh največja prevlada enega moštva v formuli ena. Ob koncu leta se je nekoliko spremenilo lastništvo moštva, Mansour Ojjeh je s podjetjem TAG prevzel 60 odstotkov, ostalih 40 je ostalo Dennisu.

Leta 1985 je naslov osvojil Prost, McLaren je bil spet konstruktorski prvak, Lauda pa se je po koncu sezone upokojil. Prišel je Keke Rosberg, moštvo pa je začelo nekoliko pešati. Leta 1986 je Prost še osvojil naslov, konstruktorski je odšel v Williamsov tabor, leta 1987 pa je takrat rdeče-beli McLaren izgubil oba naslova. Barnard je nato odšel k Ferrariju, Porschejeve motorje je zamenjala Honda, zgodilo pa se je nekaj še bolj pomembnega. V moštvo je prišel Ayrton Senna in začel se je epski moštveni dvoboj, kaj dvoboj, vojna med dvema takrat najboljšima dirkačema. Vročekrvni Brazilec je prišel v moštvo z enim samim ciljem – za vsako ceno premagati profesorja Prosta.

Sezona 1988 je bila povsem v znamenju McLarna, le v Monzi je slavil Ferrari. Prost je zmagal sedemkrat, Senna osemkrat in Brazilec je osvojil svoj prvi naslov. Napetost med dirkačema pa se je stopnjevala in je dosegla vrhunec naslednje leto, na zadnji dirki v Suzuki. Senna je potreboval zmago, v šikani je napadel, Prost je ostro zapiral in dirkača sta trčila. Za prosta je bilo dirke konec, Senna pa je nadaljeval in na koncu celo zmagal, a veselje ni dolgo trajalo. Iz vrha je prišlo sporočilo, da je Senna zaradi sekanja šikane diskvalificiran in naslov je odplaval k Prostu. Slučajno je bil takrat predsednik Fie Francoz Jean-Marie Balestre.

DEVETDESETA.

Leta 1990 podobna zgodba, spet Suzuka in v boju za naslov spet Senna in Prost, le da je bil Francoz takrat že pri Ferrariju. Senna je osvojil pole position in grozil z namernim trčenje, če ne bodo prestavili prvega štartnega mesta, ki je bilo takrat na notranji, umazani strani steze. Niso ga prestavili, Ayrton pa je grožnjo uresničil. V prvem zavoju je pokosil Prosta in si priboril naslov, na podoben umazan način, kot ga je leto prej izgubil. McLaren je z Bergerjevo pomočjo osvojil tudi konstruktorski naslov, kar jim je uspelo tudi leta 1991, potem pa je šlo samo še navzdol.

Leta 1992 sta Senna in Berger priborila pet zmag, vendar je oba naslova osvojil Williams. Za sezono 1993 Dennisu ni uspelo dobiti Renaultovih motorjev, zadovoljiti se je moral s Fordovimi, kljub temu pa je bil McLaren bolj konkurenčen kot so pred sezono mnogi pričakovali, predvsem po zaslugi odličnega aktivnega vzmetenja. Senna je zbral kar pet zmag, naveza Williams – Renault - Prost pa je bila vendarle premočna. Leta 1993 je za moštvo na treh dirkah nastopil tudi Finec Mika Hakkinen, ki je kmalu postal ljubljenec Rona Dennisa. Senna se je leta 1994 preselil k Williamsu, kjer je kariero žalostno tudi končal, McLaren je podpisal štiriletno pogodbo s Peugeotom, ki pa jo je že po prvem neuspešnem letu prekinil in sklenil zavezništvo z Mercedes-Benzom. Minila so tri leta brez zmage, nato pa je iz Williamsa prišel eden najboljših dizajnerjev tega časa Adrian Newey in začel se je vzpon prenovljenega, srebrnega McLarna.

Coulthard je leta 1998 zmagal na prvi dirki v Melbournu, kasneje še v Monzi, Hakkinen pa je dobil darilo na zadnji dirki v Jerezu, kjer svetovni prvak Jacques Villeneuve ni več potreboval zmage in jo je poklonil letečemu Fincu, ki je zaznamoval naslednji dve leti. Renault se je poslovil, tako da Williams leta 1998 ni bil več konkurenčen, ostala sta le McLaren in prerojeni Ferrari z Michaelom Schumacherjem. Odločitev je padla na zadnji dirki v Suzuki, kjer je Schumacherju počila pnevmatika, Hakkinen pa je osvojil svoj prvi naslov in jubilejni deseti za Mclaren, ki je tistega leta osvojil tudi osmi konstruktorski naslov. Naslednje leto je Hakkinen imel še nekoliko lažje delo, saj se je Schumacher v Silverstonu poškodoval, je pa Ferrari Mclarnu speljal konstruktorski naslov. Sredi leta 1999 je Daimler Chrysler prevzel 40 odstotkov moštva, 30 jih je obdržal Ojjeh, le še 10 pa Dennis.

2000

Začetek novega tisočletja je bil povsem v znamenju Ferrarija, McLaren pa je dirkal po sistemu toplo-hladno. Leta 2000 se je Hakkinen še boril za naslov, naslednje leto je z drugim mestom čast reševal Coulthard, potem pa se je krivulja uspehov zopet spustila. V letih 2002 in 2003 sta bila močnejša Ferrari in Williams, najnižje, na peto mesto, pa je McLaren padel leta 2004. Mercedesovi motorji niso bili več konkurenčni, predvsem pa so se veliko kvarili.

Leta 2005 so bili cilji postavljeni nekoliko višje, ekipi se je pridružil Juan Pablo Montoya, ki naj bi na hitro iztisnil nekaj hitrosti iz dirkalnika MP4/20. Vendar začetek je bil vse prej kot rožnat, zelo veliko so delali na vzmetenju, da bi dobili kar se da največ iz Michelinovih pnevmatik. Že na četrti dirki sezone v Imoli se je ekipa lahko bojevala za zmage.

Raikkonen je bil v Imoli tisti, ki bi lahko zmagal, vendar ga je presenetila tehnična okvara, podobno, le brez okvare, je bilo tudi na naslednjih dveh dirkah v španiji, ter Monaku, kjer je zmagal. Na Nurburgringu bi lahko zmagal, vendar mu je odpovedalo vzmetenje in to v zadnjem krogu. Kimi je še enkrat zmagal v Kanadi.

Glavni tekmec Raikkonena je bil Fernando Alonso, ki pa ni bil tako hiter, ampak je imel veliko prednost pri vzdržljivosti dirkalnika. Finec je zaradi okvar na treningih v Franciji, Britaniji, ter Italiji izgubil po deset mest in se zaradi tega ni mogel potegovati za zmage na teh dirkah. V Nemčiji je imel še eno okvaro motorja, na sreči je dominiral na Madžarskem, Turčiji, Belgiji, ter na Japonskem. Vse te zmage so ga pripeljale do drugega mesta v točkovanju svetovnega prvenstva.

McLaren je bil definitivno najhitrejši paket v karavani formule ena, vendar je bil premagan s strani Renaulta in to le za devet točk. Juan Pablo Montoya je moral izpustiti kar dve dirki, saj si je poškodoval ramo, vendar je zmagal v Britaniji in Braziliji, ter osvojil skupno četrto mesto.

Ekipa je na začetku leta 2006 izgubila genialnega oblikovalca dirkalnikov Adriana Neweya, ki je odšel k Red Bullu. Ekipa v tem letu ni osvojila niti ene zmage, kar je bila ena najslabših sezon za njih.

Raikkonen se je predvsem koncentriral na stopničke, ter da bi ekipa osvojila peto mesto med konstruktorji. Vendar to je bilo vse daleč od realnosti. Na veliki nagradi Združenih držav Amerike se je Juan Pablo Montoya zaletel v svojega moštvenega kolega Kimija, ter po kmalu oznanil, da ima dovolj formule ena in odšel v NASCAR. To pa vsekakor ni bilo dobro za ekipo, ki je morala uporabiti testnega dirkača Pedro de la Rosa.

Raikkonen je kar šestkrat končal na odru za zmagovalce, Pedro pa je na dirki na Madžarskem osvojil drugo mesto, vendar gledano v celoti se ni najbolje izkazal. Ekipa je končala na tretjem mestu med konstruktorji.

2007

V sezoni 2007 je Fernando Alonso prevzel Kimijevo mesto, v ekipo pa je prišel tudi Lewis Hamilton. To je bila ena izmed najbolj tekmovalnih dvojic vseh časov. Na dirki je bila to seveda zelo velika reklama, saj se do zadnjega ni vedelo, kdo bo koga. Tudi ob dirkah se je veliko govorilo o njiju ter dvigovalo ogromno prahu brez potrebe.

Že na prvi dirki sta bila oba na stopničkah, najvišjo pa je Alonso osvojil na drugi dirki v Maleziji. Stvari so se prvič nekoliko zapletle na ulicah Monaka, ko je ekipa po zadnjih postankih dirkačema naročila, naj ne obračunavata med sabo (bila sta na prvih dveh mestih, Fernando pred Lewisom).

Alonso se je na veliki nagradi Kanade zelo slabo izkazal, Hamilton pa je tam osvojil svojo prvo zmago. V Indianapolisu sta bila Hamilton in Alonso zopet na vrhu, tokrat je bil Alonso nekoliko nesrečnejši. španec se je pritoževal, da ekipa dela za Hamiltona in da mu je podrejena taktika in celotno delovanje ekipe.

Ferrari je zmagal v Franciji ter Britaniji, Alonso pa se je nazaj na vrh vrnil na veliki nagradi Evrope. Hamilton je osvojil deveto mesto, saj je med kvalifikacijami zaradi okvare zletel v zaščitno ogrado in štartal šele deseti.

Madžarska je bila tista, ki je stvari med Alonsom in Hamiltonom še zaostrila. Začelo se je, ko Hamilton na začetku tretjega dela kvalifikacij ni spustil Alonsa predse, kot je bilo dogovorjeno, končalo pa z Alonsovim oviranjem Hamiltona, ki ga je moral čakati v boksih brez razloga. Alonso se je zagovarjal, da je z ekipo razpravljal o pnevmatikah. Alonso je osvojil prvo štartno mesto, Hamiltonu pa je zmanjkalo časa in ni mogel odpeljati še enega kvalifikacijskega kroga.

Vsi so vedeli, da je bilo nekaj narobe in zato je stekla preiskava, ki je Alonsu prinesla pet mest nazadovanja na štartni vrsti. Hamilton je zmagal, Alonso pa osvojil četrto mesto.

Eden izmed vrhuncev sezone je bila tudi afera med McLarnom in Ferrarijem, ko sta si Mike Coughlan in Nigel Stepney izmenjevala informacije (iz Ferrarija v McLaren). McLaren je bil spoznan za krivega, saj naj bi uporabil Ferrarijev material. McLaren je dobil kazen stotih milijonov dolarjev, odvzeli pa so mu tudi vse konstruktorske točke.

Hamilton je imel malo prednost v točkovanju. V Turčiji se mu je predrla pnevmatika, Ferrari je zmagal, Alonso pa osvojil tretje mesto. Monza je bila povsem v znamenju McLarna, saj sta oba dirkača končala na prvem, ter tretjem mestu.

Hamilton je dirko na Kitajskem končal predčasno in zaradi tega se mu je Alonso nekoliko približal, vendar je še vseeno imel štiri točk prednosti.

Na zadnji dirki sezone je Hamilton naredil nekaj napak, nagajal mu je tudi dirkalnik. Raikkonen je z zmago osvojil naslov, Hamilton pa je končal točko za njim.

2008

Odhod Fernanda Alonsa ni bil presenetljiv, v ekipo pa je znova prišel Finec. Heikki Kovalainen je dobil priložnost zablesteti ob Lewisu Hamiltonu, čeprav je bil poleg Pedra de la Rose in Garrya Paffeta šele tretja možnost za Britančevega moštvenega kolega. Dirkalnik je bil znova zelo konkurenčen in za razliko od prejšnjih sezon zelo vzdržljiv. Lewis Hamilton se je ostro spopadal s konkurenco in odpeljal nekaj zelo dobrih dirk. McLaren je sezono začel dobro, saj sta na prvi dirki v Melbournu oba dirkača končala med točkami. Medtem ko je Hamilton skozi sezono iz dirke v dirko vodil v skupnem točkovanju, temu ni bilo tako za McLaren v konstruktorskem, kjer so neprestano lovili priključek s Ferrarijem. Nekaj zaslug za to gre dirkalniku, ki na nekaj dirkah ni bil konkurenčen Italijanom, nekaj pa Kovalainenu, katerega je mladi Hamilton povsem zasenčil in se redno uvrščal precej višje od Finca. McLaren je sezono končal z vozniškim naslovom, za konstruktorskega pa so bili s 151 točkami prekratki.

2009

Potem ko je Lewisa Hamiltona pripeljal do naslova, kakor mu je obljubil, je Ron Dennis ob predstavitvi novega dirkalnika napovedal, da vajeti srebrne ekipe predaja Martinu Whitmarshu.

Srebrni so se na novo sezono dobro pripravili in na začetku zimskih testiranj kazali odlično formo, predvsem na področju KERS. Forma je na kasnejših testih nekoliko zbledela, saj je MP4-24 večino kilometrov na hrbtu nosil lansko krilce, časi pa so se vse pogosteje nahajali na dnu razpredelnic. 

McLaren je sezono začel slabo. Kovalainen ni končal uvodnih dveh dirk, Hamilton pa je v Avstraliji končal četrti, nato je bil po kazni Jarna Trullija pomaknjen na tretje mesto, vendar je bil kasneje diskvalificiran, saj je na zaslišanju komisarjev skupaj s športnim direktorjem Davom Ryanom, ki je kasneje zapustil ekipo, lagal, da ga je Trulli prehitel pod rumeno zastavo, čeprav so dokazi pokazali, da je Italijana sam spustil naprej. FIA je McLarnu zaradi tega prisodila pogojno kazen treh dirk.

Moštvo iz Wokinga je prve točke sezone osvojilo s Hamiltonovim sedmim mestom v Maleziji, kasneje med sezono pa so z nekaj uspešnimi popravki dirkalnika osvojili dva zmagi na Madžarskem in v Singapurju. Sezono so končali na tretjem mestu z 71 točkami, poleg dveh zmag pa so dosegli še tri uvrstitve na stopničke.

McLarnu je bil v veliko pomoč zmogljiv in lahek sistem KERS, pa tudi Mercedesov motor, ki je veljal za enega izmed najbolj zmogljivih in najmanj potratnih.

2010

Pred sezono 2010 se je ekipi precej na hitro pridružil Jenson Button in prvič po letu 1989 sta se v isti ekipi znašla dva svetovna prvaka. Potem ko je Mercedes kupil večinski delež ekipe Brawn GP, je McLaren Group od Mercedesa odkupil 40% delež McLarna, ki je bil v lasti Daimlerja. Mercedes bo z McLarnom sodeloval do leta 2015, kot sponzor in dobavitelj motorjev.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija