Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Članki   |   Spomin na legendo
Vitez tveganja
Podobno kot potujoči cirkus, se tisti z imenom F1, že 70 let seli iz mesta v mesto, v vsakem postavi svoj šotor in priredi predstavo. Med magijo, divjimi zvermi in prikritimi skrivnostmi, je takšna ali drugačna zabava, ki jo prinesejo plešoči akrobati na napeti žici visoko pod stropom, vedno zagotovljena. Poleti leta 1977, se je med šotori F1 pojavil dirkač z otroškim obrazom in neustrašnim srcem. Na napeto žico F1 se je povzpel s svojim Ferrarijem in z njim pet let plesal z mešanico baletnih figur, divjih piruet in galopa. Potem je nekega dne sestopil iz žice in vstopil v legendo.
Peter Žmak
8. maj 2019 | 11:47:53

Leta 1977, se je Niki Lauda, potem ko si je že zagotovil naslov, dve dirki pred koncem prvenstva odločil odkorakati iz Maranella in Enzu Ferrariju pokazati hrbet. To je bila prva in edina ločitev v Maranellu brez soglasja glavnega šefa. Po odločitvi Avstrijca, da na zadnji dirki sezone 1976, zapelje v bokse in s tem preda boj za naslov prvaka, ker so bile razmere na stezi prenevarne, so se odnosi med komendatorejem in Laudo povsem ohladili. Enzo ni več zaupal Avstrijcu in je izkoristil vsako priložnost, javno in zasebno, da je s kritiziranjem izrazil svoje nezadovoljstvo glede odnosa Laude do svojega legendarnega moštva. Ferrari pa ni čakal križem rok. Na veliko presenečenje, je v moštvo takoj pripeljal praktično popolnega neznanca, mladega Kanadčana, čigar izkušnje s hitrostjo izven F1 niso segale dlje od tekmovanja z motornimi sanmi in Formule Atlantic. Čakajočim radovednim novinarjem pred poslopjem tovarne v Maranellu, je novico sporočil kar Ferrari osebno, preden je sedel v avto. Dejal je, da gre za mladega in obetavnega dirkača z imenom Gilles Villenueve. Zapomnite si to ime, je menda takrat dejal.

In kako prav je imel. Vsaj na začetku je bil Gilles v družbi sicer zelo zadržan, sramežljiv če hočete in introvertiran, vendar zelo predan dirkanju in Ferrariju. Neskončni nedeljski zajtrki, ki jih je organiziral  Enzo Ferrari, mu niso bili preveč po volji, saj so mu dolge razprave včasih najedale živce, veliko bolje pa se je počutil v kokpitu dirkalnika. Lahko bi rekli, da je bil, predvsem izven dirkališč, pravo nasprotje s svojim kasnejšim moštvenim kolegom iz ekipe Didierjem Pironijem,  zgovornim Francozom, ljubiteljem obložene mize, astronomije in literature. Prav Didier Pironi, pa je bil na koncu eden izmed koščkov mozaika, ki so pripeljali do prezgodnjega konca kariere kanadskega dirkača francoskih korenin. Gilles je imel med drugim še eno značilnost, s katero je izstopal in to je predispozicija za nesreče. To se je kazalo tako v vsakdanjem življenju, kot na stezi. Neke vrste odvisnost od hitrosti, ga je verjetno silila v pogoste mejne situacije. Gilles in Didier sta se iz Monte Carla, kjer sta oba živela, pogostoma pripeljala v Maranello kar z avtom. Da, včasih so dirkači F1 potovali z avtomobilom . No, Gilles in Didier se nista pripeljala kar z nekim avtom.  Pravzaprav, sta imela vsak svoj služben avto, z znakom poskočnega konjička in oznako 328. Na avtocesti sta uprizarjala dvoboje in priganjala konje do skrajnih zmogljvosti, pogostoma uporabljala zasilni pas kot prehitevalni in uprizarjala podobne vragolije, ki jih danes nihče ne tolerira. Na tak način, je bila razdalja  Montecarlo - Maranello dosegljiva v dveh urah. Dveh urah! Norost, ki je danes neponovljiva. To se je ponavljalo, vse dokler se ni neka nemška družina odločila ustaviti na počivališču, da bi si pripravili zajtrk. Ko sta dva Ferrarija prihrumela nekaj metrov mimo, da so se v strahu razbežali po bližnjem polju, je policija morala ukrepati in se poslužiti prisilnih sredstev, da je preprečila tako vožnjo. Gilles je kasneje presedlal tudi v helikopter, kar pa ni prav nič izboljšalo situacije, saj se je na nekaterih mestih spustil nizko nad avtocesto samo zato, ker je želel prebrati prometne znake, da bi našel pravo smer. Znane so zgodbe uslužbencev Ferrarija, ki jih je bilo preveč strah letenja z Gillesom in so se rajši poslužili drugih oblik prevoza.

Tudi na progi se je Gilles obnašal kot na cesti. Tveganje je postalo del življenja do konca življenja. Bili so časi, ko je moral vmes poseči tudi Enzo Ferrari in mu zaradi poškodb dirkalnika povedati nekaj krepkih. Gillesa Villenueva ne boste našli na vrhu statistike rezultatov, vendar statistika včasih ne pove dovolj. Tistih 6 zmag, ki jih je dosegel, je bilo nepozabnih in posebnih, saj zaradi načina kako so bile dosežene, kljubujejo času in instant prvakom. Tipična predstava se je zgodila leta 1981, ko je s Ferrarijem 126 CK turbo dosegel  zmago v Monte Carlu, najbolj nemogočem ozemlju za motorje tega tipa.  Bleščeča predstava krotilca moči je bila dovolj, da se je začelo govoriti o Villeneuvevovem fenomenu. Tudi zahvaljujoč Villeneuveu je komponenta tveganja postala zaželena in značilna lastnost Formule 1.  Vitezi tveganja še danes galopirajo v F1, vendar pod daleč drugačnimi pogoji in krinko uspeha, ki ni vedno zaslužen. Ampak ali je prav, da slavimo tveganje?  Za mnoge bi to lahko bilo kot spodbuda k posnemanju. Lahko naredimo enačaj med tveganjem in čustvom trenutka plačanega z življenjem? Odgovor ni tako samoumeven. Tveganje je podobno konceptu namišljene črte, ki je ne smeš prestopiti in pravzaprav nima nič skupnega z nevarnostjo, ki jih hladno prikazujejo statistični podatki. Tveganje z zavedanjem lastnih zmožnosti in zmožnosti vozila je v sebi neločljivo povezano in pomeni najvišjo točko svoje zavesti. O tem je velikokrat razmišljal tudi Ayrton Senna, ki je po lastnih besedah lahko to mejo premikal. Pred njim pa je bil Gilles Villeneuve najboljša priča vsem vitezom tveganja, ki v neki meri obstajajo še danes, kljub uveljavljeni prevladi tehnologije z zavedanjem, da je britvica tehnologije obrila nekaj primarnih čustev F1, ki so zaznamovali večino najboljših dvobojev na stezi in da je možnost preživetja kljub trku z veliko hitrostjo zelo visoka. Gilles Villeneuve je živel v povsem drugačnem obdobju. Veliko je zavestno tvegal, vendar je bila njegova smrt tudi   posledica razočaranja in ne samo tveganja. Imola 1982, je zanj prinesla preveliko breme, počutil se je izdanega in nabit s čustvi in soočen z razočaranjem je v Zolderju na kvalifikacijah pred dirko presegel tisto  navidezno črto, samo zato da bi dokazal kdo je najhitrejši. V spletu nesrečnih okoliščin prehitevanja počasnejšega dirkalnika pred seboj, se je njegova dirkaška pot na današnji dan pred 37 leti končala. Posnetki njegovih voženj in spominov na neko neponovljivo obdobje, ko je bila F1 še glasna, brutalna, nekorektna in nevarna, kot rad reče  najprepoznavnejši glas slovenskega komentiranja dirk F1, pa ostajajo za vedno.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija