EU birokracija in slovenski organi so zapovedali, da vam moramo povedati, da morate vedeti, da na naši spletni strani uporabljamo piškotke! Ja, imamo jih, pa tudi napolitanke in tiramisu. Lahko pa pridete tudi k nam na toplo mleko in Domačico ali pa mamin štrudl.

Če ostanete na naši strani, pomeni, da ste obveščeni in se s tem strinjate (če ne, pa si pojdite po piškotke drugam, v trgovino recimo).

Mimogrede, lačni otroci v Afriki nimajo piškotkov!!!!

Ugrizni in nadaljuj...
Članki   |   Iznajdbe s pečatom
Cooper in motor v zadku
Med čakanjem na predstavitve novih dirkalnikov, se bomo v nekaj člankih spomnili revolucionarnih zamisli in pogruntavščin, ki so zaznamovale in spreminjale tehnični vidik dirkalnikov Formule 1.
Peter Žmak
29. januar 2018 | 12:14:40

Dirkanje s takratnimi vozovi, so poznali že Rimljani. Z razvojem avtomobilizma od leta 1900 naprej, pa se je ta oblika zabave skozi desetletja vedno bolj razvijala in popularizirala. Ne glede na obdobje, so obstajali posamezniki, ki so s svojimi tehničnimi domislicami poskrbeli, da je ta ali oni dirkalnik postal za konkurenco nepremagljiv. V prvem in drugem desetletju prejšnjega stoletja so glomazna vozila, ki danes bolj spominjajo na delovne stroje, podili večinoma po prašnih običajnih cestah.  Na stari celini je bilo veliko različnih znamk, ki danes ne obstajajo več, od bolj znanih pa so Nemci imeli seveda Mercedes in Auto Union, Italijani Alfo in Fiata, Francozi pa Bugattija in Peugeota.

V takratnem obdobju, so vsi uporabljali enako zasnovo. Velik, težak motor spredaj, ter pogon na zadnja kolesa.  Mercedes je leta 1923 prvi preizkusil novost, nad katero so ostali zmajevali z glavo. Benz Tropfenwagen je namreč imel motor nameščen za voznikovim sedežem. Z več kot 500 konji moči, ozkimi gumami in nihajno zadnjo osjo je bil tak dirkalnik težko vodljiv in zato neuspešen.

Podobno izkušnjo so imeli pri Auto Unionu, kjer je Ferdinand Porsche leta 1930 stal za projektom dirkalnika tip A, ki je poskušal zadaj nameščen motor, nadgraditi še z aerodinamičnimi rešitvami, vendar kljub nekaj variacijam z njim ni dosegel uspeha. Šele po spremembi pravil leta 1938, ko so motorji postali manjši in lažji, ter s tem tudi šibkejši, je avstrijski inženir Dr. Robert Eberan von Eberhorst, spremenil zadnje vzmetenje Auto Unionovega dirkalnika, z uvedbo naprednejšega De Dionovega koncepta in dirkalnik je končno začel kazati svoj potencial. Toda, bilo je prepozno saj je druga svetovna vojna za nekaj časa ustavila dirkanje in ideje so ostale zaprte v predalih.

Tu pa se naša zgodba pravzaprav začne. Prvenstvo F1 se je kot vemo začelo leta 1950, v prvih letih pa nemški konstruktorji niso smeli sodelovati. Prihod pod reflektorje so zato lažje dosegla manjša, predvsem angleška moštva, ki so v kraljico avtošporta prestopila iz nižjih kategorij. Enzo Ferrari jih je včasih imenoval kar garažisti. Eden takih garažistov je bil Charles Cooper, ki je s sinom Johnom leta 1947 ustanovil majhno delavnico, kjer so pripravljali dirkalnike. Verjetno si takrat nista predstavljala, da bo ime Cooper spremenilo koncept dirkalnikov F1, dirkalnikov na dirki Indianapolis 500, ter krasilo nepremagljiv rally stroj po imenu Mini Cooper.

Ne, oče in sin sta se takrat lotila priprave dirkalnika za serijo F3. Ker je bila po vojni dobava delov težje izvedljiva, sta za osnovo dirkalnika vzela kar sprednja konca dveh Fiatov Topolino in jih zavarila skupaj. Motor JAP prostornine 500 ccm, sta si sposodila kar od motornega kolesa. Kakor je kasneje razlagal John Cooper, sta majhen motor namestila za voznikovim sedežem zgolj iz praktičnih razlogov, saj sta verjela da bo pogonska veriga na zadnja kolesa boljša rešitev od pogonskega droga. Cooper 500 je bil uspešnica. Njihovi dirkalniki so zmagali na kar 64 od 78 glavnih dirk med letom 1951 in 54. Sledil je vstop stopnico višje, v F2, leta 1957 pa je Sir Jack Brabham v Cooperju z zadaj nameščenim motrojem, s šestim mestom na monaški dirki Formule 1, poskrbel za dvignjene obrvi pri tekmeceh.  Leto kasneje je Stirling Moss na dirki za VN Argentine, s Cooperjem s povsem obrabljenimi gumami in majhnim 1,96 litrskim motorjem, premagal takrat nepremagljivega 2,4 litrskega Ferrarija 246. To je bila prva zmaga v F1, za koncept dirkalnika z motorjem zadaj.

Enzo Ferrari takemu konceptu ni verjel. Znane so zgodbe, ko so ga njegovi inženirji prepričevali, naj jim dovoli izdelati podoben dirkalnik, on pa je dolgo ostal neomajen. Trdil je: »Vol vleče voz in ne obratno!«  In kakšne so pravzaprav prednosti, če je motor na napačnem koncu dirkalnika?  Prva prednost je, da ni potrebe po pogonski osi, ki poteka od motorja do gnanih koles na zadku. Voznik je zato lahko sedel nižje. Tudi aerodinamika sprednjega dela je bila lahko boljša, saj ni bilo potrebe po velikem pokrovu in zračnikih.

Uravnoteženost takega dirkalnika je boljša in ker je težišče bližje sredini, je Cooper težje zdrsnil in bil efektivnejši pri prenosu moči na cesto.  Tehnično prednost, ki jo je Cooper Climax konec petdesetih končno začel kazati na dirkališčih, so v uspehe pretvarjali Sir Jack Brabham, Stirling Moss in mladi Bruce McLaren, Brabham pa je dve leti zapored osvojil naslov prvaka.  Po sezoni 1960 ni bilo nobenega dvoma več.  Dirkalniki F1 morajo imeti sredinsko nameščen motor. In ne glede na to, da so večja moštva z večjimi proračuni koncept izpilila do potankosti, pa bosta v zgodovini za vedno zapisani imeni Charles in John Cooper, ki jima je uspela prva večja tehnična revolucija v F1.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
leteci_kranjec
in potem je prišel Lotus 25...
29.1.2018 16:18:45
byrkus
Auto Union typ A je leta 1936 osvojil evropsko prvenstvo GP, ki je neposredni predhodnik poznejše Formule 1. Tako da o neuspešnosti ne bi. Je pa res tudi, da je tisti avto vozil nepozabni Bernd Rosemeyer, po mojem skromnem mnenju najboljši GP voznik vseh časov; ob njem pa sta v letih do 2. svetovne vojne podoben dirkalnik uspela spodobno obvladovati le še Hans Stuck sr. (večkratni evropski prvak na gorskih dirkah), in Tazio Nuvolari, ki verjetno ne potrebuje dodatnih opomb. Vsaj upam, da ne...
29.1.2018 20:53:01
2fast4y
Verjetno je bil Nuvolari največji vseh časov...
30.1.2018 8:29:27
DonP
Če smo natančni, je evropsko prvenstvo GP leta 1936 osvojil že modificiran typ C. Njegova prednost ni izhajala iz sredinsko nameščenega motorja, pač pa iz surove moči ogromnega 4,4l 16-valjnika. Svoje je seveda dodal tudi Rosemeyer. Dejstvo ostaja, da je zaradi koncepta z motorjem zadaj uspehe prvi zabeležil prav Cooper.
30.1.2018 8:33:28

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija