Na naši spletni strani Avtomanija.com uporabljamo piškotke, s katerimi izboljšujemo vašo uporabniško izkušnjo in vam zagotavljamo ustrezne vsebine in oglaševanje. Z nadaljno uporabo naše spletne strani se s tem strinjate.

Nadaljuj...
Članki   |   Zgodovina, ki se ponavlja
Ne me jeb**!
Jean Alesi je eden tistih dirkačev, ki so pustili velik pečat v F1, čeprav se ne more hvaliti z dosežki merjenimi v zmagah.
Peter Žmak
12. januar 2018 | 11:37:00

Da je iz pravega testa, je Francoz sicilijanskih korenin dokazal že na svoji prvi dirki v F1 leta 1989, ko je na domačih tleh s Tyrellom v cilj pripeljal kot četrti. Pričakovanja so bila velika in napovedana mu je bila bleščeča kariera. Na prvi dirki sezone 1990, je šel še korak dlje in se po ulicah Phoenixa na VN ZDA, kolo ob kolesu boril za prvo mesto z nobenim drugim, kot z Ayrtonom Senno. Na koncu je moral priznati premoč Senne, vseeno pa se je iskreno veselil prvih stopničk. Ko je enak uspeh s Tyrellom ponovil še v Monaku, so mu mediji že pripisovali bodoči naslov prvaka.

Kako bi se pisala zgodovina, če bi za sezono 1991 sprejel povabilo in prestopil k Williamsu, ne bomo izvedeli. Glede na to, da so v angleškem moštvu kasneje zmagovali tudi slabši dirkači od Alesija, pa lahko sklepamo, da bi si verjetno privozil kakšen naslov. Ampak, Francoza je srce vleklo v Maranello, čeprav je vedel, da bo ob Prostu moral igrati drugo violino. No, Prost je bil že sredi sezone za Ferrari zgodovina in Alesi je dobil želeno pozornost in priložnost. V naslednjih letih smo lahko resnično uživali v internih dvobojih predvsem z Gerhardom Bergerjem, s katerim sta si pri Ferrariju delila bokse tri sezone, od leta 1993 do konca 1995. Alesi je svojo priljubljenost med tifosiji dvigoval s srčnim odnosom do poskočnega konjička, s svojstvenim stilom nagibanja glave globoko proti ovinku, ter čustvenimi izpadi ob porazih in odstopih. In čeprav se po naravnem talentu ni mogel primerjati s Senno,  Prostom ali Schumacherjem, je na trenutke pokazal značilno surovo hitrost, ki ga je delala tako priljubljenega.

V rdečem dirkalniku ga je velikokrat spremljala tudi smola. Zgovorna je statistika, ki pravi da je v petih sezonah odpeljal 81 dirk, zabeležil kar  41 odstopov, na preostalih 40 dirkah, pa je 15-krat stal na stopničkah za zmagovalce, od tega enkrat na najvišji. Za nekaj odstopov so bile krive njegove napake, v veliki večini pa ga je izdala tehnika. Spomnim se evforije v Monzi leta 1994, ko je Ferrarijev V12 rohnel po cilji ravnini, tifosiji pa padali v ekstazo. Alesi je takrat dosegel prvi pole, v prvi vrsti pa se mu je pridružil Berger. Dišalo je po zmagi in eksploziji navdušenja, ko je v prvem delu dirke Alesi vodil za več kot 10 sekund. Ta dirka pa je bila tipična za Alesija. Pri postanku je prišlo do okvare menjalnika in odstopa. Njegova reakcija takrat je bila zgovorna sama po sebi, ko je besno odvihral v bokse. Kljub takim izkušnjam je do konca verjel in upal na boljše čase.

Ko je postalo jasno, da v Maranello prihaja Schumacher in da je sezona 1995 njegova zadnja v rdečem kombinezonu, pa si je dovolil precedens, ki ga nihče od Ferrarijevih dirkačev do sedaj ni ponovil. Bilo je 24.septembra na dirki za VN Portugalske. Prvenstvo še ni bilo odločeno, vendar se je nagibalo v smer kasnejšega zmagovalca Michaela Schumacherja v Benetton-Renaultu. Todt, šef moštva, je izjavil da ob Schumacherju ne vidi nobenega izmed takratnih svojih dirkačev, Bergerja in Alesija, kar je ustvarilo določen pritisk na vse tiste, ki bi si želeli priti v Maranello, na drugi strani pa nelagodje pri obeh omenjenih dirkačih. Na dirki sta imela Alesi in Berger različni taktiki. Alesi je bil na dveh postankih, Berger na treh. Ko je  med dirko petouvrščeni Berger dohitel četrtouvrščenega Alesija, so Alesiju sporočili, da naj Avstrijca spusti naprej. Alesi se je uprl, se nekaj krogov na nož boril z moštvenim kolegom, dokler ni ta zavil predčasno v bokse in na koncu vseeno prišel pred Alesija. Kasneje je Alesi pred moštvenim bivalnikom eksplodiral v mikrofone italijanske televizije, med prenosom v živo: »Dovolj imam vsega. Pred prvim postankom so me iz boksov prosili, naj Bergerja spustim mimo. Sit sem takih situacij in ne bom jih več upošteval. Ascanelli (strateg) bi moral delovati v dobro cele ekipe, ampak on se posveča le Bergerju. Lunetta, moj inženir, mora vedno prositi za podatke, ker jih skrivajo. Teh reči ne morem več držati v sebi. Res me razjezijo stvari, ki jih počenja Todt. Tako ne gre več naprej. Še enkrat bom prosil Montezemola, da nekaj naredi. Predsednik vedno poskuša narediti vse kar je možno za dobro ekipe. Na živce mi gre, da ga moram vedno sekirat,  ko me Todt je** v glavo.«  

Besede so pustile gledalce odprtih ust. Kasneje sta svoje dodala tudi Todt in Ascanelli, ki pa nista prilivala olja na ogenj temveč delovala, vsaj v javnosti, pomirjujoče. Alesi je zapustil Ferrari in se preselil v moštvo Benettona, kjer je mesto izpraznil Schumacher. Ironija je hotela, da se je tja preselil tudi Berger. V dveh letih si je Alesi verjetno naredil največ škode, kar se tiče dirkaškega imidža, saj mu v moštvu, s katerim je Michael osvojil dva naslova prvaka, ni uspelo zmagati niti enkrat. Se je pa redno uvrščal na stopničke in v obeh sezonah zasedel skupno četrto mesto med posamezniki. Kljub temu je med tifosiji še vedno med najbolj priljubljenimi dirkači, saj njegova strastna predanost rdečim nikoli ni bila vprašljiva.

Za dodajanje komentarjev morate biti prijavljeni.
Cyqnus
kje se da tole vidt kar je Alesi povedu po mikrofonih?
12.1.2018 11:56:34
DonP
Mogoče spet v kakšni oddaji na RAI, ko bodo vrteli stare posnetke...
12.1.2018 12:30:59
Blanchimont
Mansell je nekoc izjavil da bo o svinjarijah, ki se jih je Prost posluzeval pri Ferraiju spregovoril cez 50 let
12.1.2018 16:13:33
2fast4y
O senninih pa čez 60...😂
14.1.2018 10:18:48

O Avtomaniji

Kontakt z nami

Podportali

© Copyright 2017 Avtomanija